× Beli klifi

Mel se je zasanjanih, iskrečih oči, podala proti vrhu klifov, ki so se dvigovali nad penečim-se morjem. Mehka trava se je ugrezala pod njenimi težkimi, zaspanimi koraki, vonjala je svež zrak morja in prostranega neba in vse jo je tako močno spominjalo na svoj ljubljeni dom, na Irsko, kjer se je rodila, kjer je živela, se zbujala vsak dan in vsako noč zatisnila oči, vedoč, da je nekaj posebnega. Vendar je cenila izkušnjo, ki jo je preživljala tukaj, na samotnem otoku polnem nevarnosti in tekmovanja, tisti trenutek, tisti del življenja, ki se je vleklo nekam v daljave, nenadzorovano. Nevede je že stala blizu roba klifa, tako, da je zrla v oranžno zahajajoče sonce in ptice, ki so svobodno letale preko neba in se spuščale proti valovom. Usedla se je na tla in z rokami objela skrčena kolena, glavo pa zakopala v naročje, kakor obupan otrok, ki potrebuje objem, rožnati prameni s črno osnovo pa so padali preko njenih ram. Vendar ni bila obupana, bila je vesela, srečna, ker je tam. Nič je ni moglo presenetiti, njene oči pa so se tako v mirnih mislih zaprle, a njen um je ostal še visoko nad tančico spanca.

[Ullis... ^^]

Bilo je nekako... nenavadno. Tako zelo je bila navajena hoditi okrog z tropom prijateljev, tudi tukaj se je navadila na svojo ekipo... A vseeno je bila na nek način tako rada sama. Vedela je namreč, kje je. Čeprav tekmujejo kot skupina, je tudi sama finalistka, in v njenem interesu ni zmaga skupine, bolj zmaga nje same. Sonce se je spuščalo za drevesa na drugi strani otoka in ji metalo tople večerne žarke na obraz... pravzaprav kamorkoli jo je doseglo. Lepo je bilo biti tukaj, čeprav utrujajoče in na čase celo moreče. Pojma ni imela, kako za vraga naj tako dolgo zdrži s svojo ekipo, ko pa vendar ni marala preveč ljudi preveč časa na kupu... Boš že preživela, se je oglasil sarkastičen glasek v njeni glavi, ki je bil pravzaprav tisti, ki jo je v vaski stvari gnal naprej. Povzdignila je pogled in v daljavi opazila zgrbljeno postavo z žarečimi rožnatimi prameni na glavi. V trenutku se ji je v mislih jasno zarisal obraz njene sovražnice... Kaj, če je to dekle v njeni skupini? Vseeno se je odločila za vljuden pristop. "Živijo," jo je pozdravila, ko je bila oddaljena nekaj korakov, in se vljudno nasmehnila. "Motim?"

Mel je bila polna misli, ki pa jih ni več čutila. Z vsakim odmevom valov, ki je prihajal iz globin, je njen um odplaval nekam v daljave in lahko bo že spala, s prazno glavo, sproščeno, za trenutek brez skrbi.
Za seboj ni slišala nobenih korakov, govorjenja ali česarkoli. Tako, sredi sproščanja jo je nenadoma zmotil pozdrav, sicer prijazen, vljuden in človeški, kakor se pričakuje od ljudi za ljudi, čeprav zadnje čase tega ni bila več vajena. Melanie, žival in podobno, so ji pravili. Dvignila je glavo in se zazrla v neznanko, po videzu evropejka, vendar je imela drugačen naglas. V delčku sekunde se je ričela zavedati, da pravzaprav sploh nima stikov z ljudmi, ki so iz drugih skupin. V njenih mislih ej bil ves čas On, kdo pa drug. In jasno Lucy... Oh, kje si Lucy?
Zadržano je vstala in se ločila od mehke podlage in se zazrla neznanki v oči. Mel se ni niti sanjalo, kdo je in ni bila prepričana, če sploh hoče vedeti.
"Živijo," je naravno pozdravila in se prisiljeno nasmehnila, čeprav je bila olajšana, ker ni bila več sama s šumenjem morja, zdelo se ji je, da se je odrešila klešč samote... Da, včasih prija.
"Ne, seveda ne," je še dodala ins e tokrat bolj naravno nasmehnila. Zadržana, kakršna je bila, je ostala na svojem mestu prikovana in zrla v neznanko.

"Ah, potem pa super." je nasmejano pokimala Ullis, ko je premerila neznanko. Ni si mogla pomagati, dekle ji je delovalo tako nekako... odmaknjeno od sveta, hkrati pa morda ne samo zadržano, temveč nekoliko prestrašeno...? Morda jo je enostavno narobe precenila. "Jaz sem Ullis," se je predstavila, ko je opazila, da pogovor ne bo šel nikamor, razen, če ga sama ne popelje nekam naprej. "Prihajam iz Moldavije," je počasi nadaljevala, zavedajoč se, da je morda njena polomljena angleščina kriva tega, da se neznanka drži nazaj. "In spadam v skupino Unia." Tako, predstavila se je. Res ni bilo težko, kajne? Upala je samo, da bo iz tega nastala kakšna pametna debata, in da rožnatolaska ne bo enostavno dejala: "Ja, super, in zdaj mi spelji izpred oči." Njej sami se to sicer ni dogajalo, a vedela je, da je vedno možnost, da se kaj takega zgodi. In tega ni želela. Ni bila vajena ne zavrnitev, ne izgubljanja. Ni jih prenesla. Približala se je dekletu in sedla zraven nje, seveda primerno oddaljena, za vsak slučaj. Če bi imelo dekle morda izliv besa in bi jo potisnilo v globoko morje tam spodaj... Ni sicer delovala kot psiho, ampak človek prav nikoli ne ve... "In kdo si ti?" se ji je prijazno nasmehnila.

Melanie je previdno zrla v neznanko, katere imena takrat še ni vedela. Ko je govorila naprej, se je prostila in sedela na razdalji, ki jo je zadala Ullis. Ime se ji je zdelo zanimivo, prav tako dejstvo, da je iz Moldavije. Sama ni nikdar potovala in vse jo je močno zanimalo...
"Melanie. Na kratko kar Mel," je dejala Mel in se nasmehnila, zdaj nič prisiljeno, temveč odkrito. Saj nismo ravno v 'vojni'... Ali pač? Ni se ozirala na svoje misli, toda se je posvetila dekletu pred seboj.
"Lepo, da sva se spoznali. Tukaj namreč še nikogar ne poznam. Sem Irka. In v skupini Nemesis," se je predstavila malo bolj na široko in njen obraz se je povsem zmehčal, glas pa se ji je zoped obarval bolj živahno. Čeprav je želela imeti mir tukaj, je bila vesela, ker je lahko z nekom govorila.
Morda se bo izkazalo, da je nevarno, če takole govorim s tujci, so jo spet nagovorile negativne misli.
"Iz tvoje ekipe ne poznam nikogar, zato verjetno tudi ti nikogar iz moje, ali pa se motim?" je še vprašala, tokrat brez nasmeška, a ravnodušno.
"Moja prijateljica ima sorodnike v tvoji državi, sicer pa ne vem veliko o njej," je še hitro dodala, saj si ni želela izpasti preveč čudaško. Čeprav so mnogi že zaradi las mislili, da to je.